Novo leto ni bilo vedno januarja: kako je Rimski imperij določil čas
Vsako leto prvega januarja milijoni ljudi po svetu praznujejo novo leto, kot da bi bil ta datum od nekdaj samoumeven začetek koledarskega cikla. A zgodovina pokaže drugačno sliko: datum, ki danes velja za začetek leta, je rezultat političnih odločitev, koledarskih reform in kulturnih preobratov, ki segajo vse od rimskega obdobja do papeža Gregorja XIII.
Po poročanju revije National Geographic se je leto v antičnem Rimu sprva začelo marca. Ta mesec je bil posvečen bogu Marsu, ki je simboliziral vojno in pomladno setev – ključna stebra rimske družbe. Koledar, ki ga pripisujejo ustanovitelju Rima Romulu, je imel deset mesecev, brez poimenovanih dni za zimsko obdobje. Decem-ber je pomenil »deseti mesec«, saj se leto še ni začenjalo januarja.
Sprememba se je zgodila v 7. stoletju pr. n. št., ko je kralj Numa Pompilij dodal dva nova meseca: januar in februar. Januar je bil posvečen bogu Janusu, ki je gledal tako v preteklost kot v prihodnost, februar pa je bil povezan z očiščevalnimi obredi. Kljub temu januar še ni postal uradni začetek leta – to je bilo odvisno od praktičnih in političnih odločitev, saj je bil koledar pogosto v rokah svečeniških kast, ki so prilagajale datume po svoji presoji.
Nered, ki je izhajal iz luninega štetja dni in prilagajanja s prestopnimi meseci, je Rim pripeljal do ene najpomembnejših koledarskih reform. Leta 45 pr. n. št. je Julij Cezar z uvedbo julijanskega koledarja dokončno prestavil začetek leta na 1. januar. Podporo pri tem mu je nudil aleksandrijski astronom Sosigen, ki je zasnoval sončni koledar s 365 dnevi in prestopnim letom vsakih štiri leta. Datum je sovpadal tudi s prevzemom oblasti novih konzulov, kar je dodatno utrdilo simboliko novega začetka.
Vendar s padcem rimskega imperija ta enotnost ni trajala. V srednjem veku so različne evropske regije sprejele lastne začetke leta: 25. marec, božič ali celo 1. april. Verski pomen in lokalne tradicije so znova razdrobili koledarski red. Šele leta 1582 je papež Gregor XIII uvedel reformo, s katero je popravil naraščajoče odstopanje julijanskega koledarja od astronomskih pojavov. Gregorijanski koledar, ki ga uporabljamo še danes, je znova postavil 1. januar kot uradni začetek leta.
A kljub tej enotnosti so v številnih kulturah po svetu ostala prisotna druga praznovanja novega leta – od kitajskega in vietnamskega do perzijskega Nowruza in judovskega Roš Hašana. Ta raznolikost potrjuje, da datum novega začetka nikoli ni bil univerzalen, temveč kulturno in zgodovinsko pogojen.
Zgodovina začetka leta ni le tehnična odločitev o razporejanju dni, temveč odraz politične moči in iskanja kohezije v imperijih. Danes, ko 1. januar velja za globalni začetek, mnogi še vedno praznujejo po drugih časovnicah – dokaz, da koledar ni samo merilo časa, temveč tudi del identitete.
