Fosilizirani dinozavrski zobje razkrivajo podnebne razmere mezozoika
Mednarodna skupina znanstvenikov je z analizo fosiliziranih dinozavrskih zob naredila preboj v razumevanju zemeljskega ozračja v mezozojski dobi. Študija, ki so jo izvedli raziskovalci z univerz v Göttingenu, Mainzu in Bochumu, dokazuje, da zobna sklenina starodavnih vretenčarjev ohranja izotopske sledi, ki omogočajo natančen vpogled v atmosferske razmere v času vladavine dinozavrov.
Raziskava, objavljena v Proceedings of the National Academy of Sciences, predstavlja novo metodo analize naravnih kisikovih izotopov v zobeh, kar omogoča rekonstrukcijo kopenskega podnebja z doslej nedosegljivo natančnostjo. Fosilizirani zobje, zaradi svoje izjemne obstojnosti, ohranjajo kemične podpise, ki razkrivajo sestavo vdihanega kisika, povezano z ravnmi ogljikovega dioksida in fotosintezo v rastlinstvu.
Znanstveniki so preučili primerke iz Severne Amerike, Evrope in Afrike, vključno z zobmi Tyrannosaurusa in Kaatedocusa, in ugotovili, da so bile ravni CO₂ v poznem jurskem obdobju kar štirikrat višje kot v predindustrijskem času. V poznem kredi so bile vrednosti približno trikrat višje. Takšna koncentracija toplogrednih plinov je ustvarjala razmere, v katerih je bila produktivnost rastlin dvakrat višja kot danes.
Poleg atmosferskih vpogledov je metoda razkrila tudi povezave z vulkanskimi dogodki. Izotopske nepravilnosti v nekaterih zobeh so skladne z vrhunci CO₂, ki jih znanstveniki povezujejo z masivnimi izbruhi, kot so tisti v regiji Deccan Traps na območju današnje Indije. Takšne epizode naj bi imele vpliv na izumrtja in ekološke spremembe proti koncu krede.
Za paleoklimatologijo je nova tehnika pomembna, ker nadomešča dosedanje posredne metode, ki so temeljile predvsem na morskih sedimentih. Po navedbah geokemičarke dr. Dingsu Feng gre za »novo perspektivo, ki omogoča neposredno analizo kopenskih pogojev v geološki preteklosti«. Raziskava odpira vrata boljšemu razumevanju dolgoročnih podnebnih ciklov in vpliva vulkanske dejavnosti na evolucijo življenja.
Metoda potrjuje, da fosilizirani zobje niso zgolj ostanki živali, temveč natančni arhivi atmosferskih razmer pred milijoni let. S tem postajajo ključni vir podatkov za raziskave podnebja v geološki zgodovini Zemlje.
