Monumentalne prazgodovinske lovske strukture odkrili na Krasu
Na kraškem robu med Slovenijo in Italijo so raziskovalci odkrili štiri izjemno ohranjene prazgodovinske suhozidne strukture, ki po obliki in funkciji spominjajo na znamenite »puščavske zmaje« iz Azije in Afrike. Gre za monumentalne lovske zgradbe, namenjene usmerjanju in zajemanju divjadi, najverjetneje jelenov, kar je doslej v evropskem prostoru brez primerjave.
Ekipa slovenskih arheologov pod vodstvom Dimitrija Mlekuža Vrhovnika in Tomaža Fabca je z uporabo laserskega snemanja iz zraka (ALS) odkrila štiri strukture, razporejene na več kot 25 kilometrov dolgem pasu kraške planote. Strukture sestavljajo dolgi, nizki suhozidni zidovi, ki se lijakasto zlivajo v skrite ograde, običajno umeščene v dno vrtač in pod skalne previsne robove. Zidovi segajo od 530 metrov do več kot 3,5 kilometra dolžine.
Po podatkih raziskave, objavljene v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, gre za enega najpomembnejših arheoloških najdb velikega obsega v Evropi, ki popolnoma spreminja razumevanje prazgodovinskega lova in organizacije prostora.
Radiokarbonske analize materiala, izkopanega iz ene od jam, kažejo, da so bile te strukture že opuščene pred obsežnimi spremembami krajine v poznem bronastem obdobju, kar pomeni, da so lahko nastale že v mezolitiku ali najkasneje v začetku bronaste dobe. Strukture so bile verjetno del večjih lovskih strategij, ki so vključevale usmerjanje čred jelenov v naravne pasti, kjer jih je bilo mogoče zajeti v večjem številu.
Največja med njimi, imenovana K01, vključuje več razvejanih lijakov, ki se spuščajo po pobočjih proti dvema povezanim vrtačama. Na koncu vsake strukture je globoko ogradno območje, obdano s kamnitimi zidovi in skalno steno, kar pomeni, da so živali ob končnem približanju ostale brez izhoda.
Vidnostne analize z uporabo digitalnih modelov so pokazale, da so bile stene znotraj sistema dobro vidne in da so subtilno usmerjale gibanje proti nevidnim končnim pastem. Te so ostale zakrite vse do zadnjih nekaj metrov poti, kar je močno povečalo njihovo učinkovitost.
Arhitekturne analize kažejo, da bi za izgradnjo največje strukture potrebovali več kot 5.000 delovnih ur, kar priča o visoki stopnji družbene organiziranosti. To pomeni, da so bila v gradnjo vključena večja skupnostna prizadevanja, s podrobnim poznavanjem krajine, vedenja divjadi in potrebnim vzdrževanjem pasti.
Paleookoljski podatki kažejo, da je bil Kras v času uporabe teh struktur precej bolj odprt in brez gostih gozdov, kar je omogočilo učinkovitost nizkih suhozidov. Arheozoološki podatki iz bližnjih najdišč, kot je jama Pupićina v Istri, kažejo, da je bil v mezolitiku lov na rdečega jelena v regiji prevladujoč vir prehrane, z dokazi o sezonskem množičnem ulovu in skupnostni predelavi plena.
Čeprav ni mogoče z gotovostjo trditi, ali so strukture nastale v mezolitiku ali v kasnejših obdobjih, je njihova funkcija kot lovske megastrukture trdno podprta z arheološkimi, krajevnimi in okolijskimi dokazi. Ugotovitve kažejo, da so skupnosti na Krasu v prazgodovini obvladovale krajino in živalsko gibanje na izjemno organiziran in inovativen način.
Gre za doslej najjasnejše dokaze o velikopotežnem lovu z uporabo arhitekturnih rešitev v Evropi in prvi tak primer na območju Jadranskega zaledja. Ugotovitve odpirajo novo poglavje v razumevanju prazgodovinskega sobivanja človeka z naravo, vključno s strategijami preživetja, mobilnostjo in kolektivnim delovanjem.
