Žirafe vse bliže izumrtju, a se nekatere podvrste že počasi krepijo

Glavni vzroki za upad so izguba naravnega okolja, nezakonit lov, širjenje kmetijstva, rudarstva ter oboroženi spopadi. Žirafe so že izginile iz vsaj sedmih afriških držav – med drugim iz Gvineje, Senegala in Nigra.

Zadnjih pet let pa vendarle prinaša nekaj spodbudnih znakov. Po podatkih GCF iz leta 2025 je pri nekaterih podvrstah opazen porast. Število severnih žiraf se je povečalo za 20 odstotkov, južna žirafa je v zadnjih petih letih narasla za kar polovico, masajska žirafa pa ohranja stabilno populacijo. Manj jasni so podatki za mrežasto žirafo, a tudi pri njej naj bi bilo vidno rahlo izboljšanje.

Čeprav nekateri znanstveniki predvidevajo, da obstajajo štiri ločene vrste žiraf, jih Mednarodna zveza za ohranjanje narave trenutno obravnava kot eno vrsto z devetimi podvrstami, ki se razlikujejo po razširjenosti in vzorcih dlake.

Žirafe so zaradi svojih telesnih značilnosti med najbolj prepoznavnimi živalmi sveta. Samice kotijo stoje, zato mladiči ob rojstvu padejo z višine več kot enega metra. Že v nekaj minutah po rojstvu se postavijo na noge, v desetih urah pa lahko že sledijo čredi. V divjini živijo v manjših skupinah in se prehranjujejo z listi visokoraslih dreves, predvsem akacij. Njihov dolg vrat jim omogoča dostop do hrane, ki je drugim rastlinojedcem nedosegljiva.

Tudi njihove noge so dolge več kot poldrugi meter in omogočajo hitre pobege pred plenilci. Pri pitju morajo razširiti noge, da lahko z glavo dosežejo vodo, a jim to redko predstavlja težavo, saj večino tekočine pridobijo iz rastlinske hrane.

Čeprav žirafe še zdaleč niso izven nevarnosti, prizadevanja za njihovo ohranitev vendarle prinašajo prve vidnejše rezultate.