UNP postaja vse pomembnejši energetski vir v prometu, industriji in gospodinjstvih

UNP je mešanica propana in butana, ki se pod zmernim tlakom ali nizkimi temperaturami utekočini, kar omogoča lažje rokovanje in transport. Približno 60 odstotkov svetovnega UNP-ja nastane med obdelavo zemeljskega plina, preostanek pa v rafinerijah iz surove nafte. Kljub imenu torej večina današnjega UNP-ja ne izvira več iz nafte.

V prometu se UNP najbolj uporablja pri javnih in gospodarskih vozilih, predvsem v vozilih z dvema vrstama pogona (bi-fuel ali dual-fuel), ki kombinirajo bencin ali dizel z UNP-jem. Ta vozila so zaradi dveh rezervoarjev sposobna prevoziti tudi do 1.200 kilometrov brez polnjenja.  

Zaradi popolnega izgorevanja UNP ne pušča trdih delcev, emisije so nizke, raven hrupa pri delovanju motorja pa je tudi do 50 odstotkov manjša. Prav ta čistost in tišje delovanje ga naredita za privlačno možnost tako v prometu kot v industrijskih procesih, kjer je pomemben neposreden plamen, ter v gospodinjstvih, kjer se uporablja za ogrevanje, kuhanje in pripravo tople vode.

UNP ima dolgo zgodovino. Prvič ga je leta 1911 identificiral kemik Walter Snelling, ki je ločil pline iz bencina in jih utekočinil. Njegova širša uporaba se je začela v 30. letih prejšnjega stoletja, razširila pa se je po drugi svetovni vojni. Naftna kriza leta 1973 je še dodatno spodbudila zanimanje za UNP kot izvozni izdelek, predvsem na Bližnjem vzhodu.

Čeprav je UNP še vedno fosilno gorivo, ima v primerjavi z drugimi manjši vpliv na okolje. Zaradi tega ga mnogi vidijo kot vmesno rešitev med današnjimi potrebami in prihodnjim prehodom na popolnoma obnovljive vire. V okoljih, kjer zelene rešitve še niso v celoti izvedljive, UNP ostaja prilagodljiva in učinkovita izbira.